Osnovno znanje – adhezivi in lepila

1. Kakšna je razlika med EVA in PU/PUR talilnimi lepili?

EVA in PUR talilna lepila, znana tudi pod imenom »hotmelt«, se med drugim uporabljajo za lepljenje robnih trakov iz masivnega lesa in umetnih mas s stroji za lepljenje robnih trakov. Medtem ko EVA talilna lepila temeljijo na etilen vinil acetatu (skrajšano: EVA), PUR talilna lepila temeljijo na poliuretanu (skrajšano: PUR). Lepljenje z EVA talilnim lepilom je še vedno najpogostejša različica lepljenja robnih trakov. EVA talilno lepilo se aktivira s toploto. To pomeni, da se spoji iz EVA talilnega lepila lahko v neugodnih razmerah, kjer je prisotno obilo toplote, na primer v bližini kuhinjskega štedilnika, spet zrahljajo. Če morajo biti spoji še posebej odporni na vodo ali toplotno odporni, podjetje OSTERMANN priporoča uporabo PUR talilnega lepila, saj se to kemično strdi in ga ni mogoče ponovno aktivirati s toploto. To preprečuje odpiranje spojev pri visokih temperaturah.

Poseben namig: Kadar uporabljate EVA lepila, je treba pri menjavi med svetlimi in temnimi barvami vedno očistiti posodo za lepilo in stroj.

2. Se lahko PU lepilo obdela tako enostavno kot EVA lepilo?

Obdelava PUR talilnih lepil je danes skoraj tako enostavna kot obdelava standardnih EVA talilnih lepil. PUR talilno lepilo je mogoče obdelati z večino sodobnih in običajnih strojev za lepljenje robnih trakov. Vendar je temperatura obdelave tukaj bistveno nižja kot pri EVA talilnih lepilih. Če stroj dlje časa miruje, na primer čez vikend, ga je treba očistiti z ustreznim PUR čistilom. Ker: Ko se lepilo strdi, ga, za razliko od EVA talilnega lepila, ni več mogoče stopiti. Kar se sprva sliši zapleteno, pa je v praksi razmeroma preprosto in hitro izvedljivo. V primeru krajših zaustavitev, na primer čez noč, ali če se po PUR talilnem lepilu s strojem ponovno obdeluje EVA talilno lepilo, čiščenja ni treba izvesti. Sodobne posode za lepila oz. lepilni sistemi, posebej zasnovani za PUR talilna lepila, ki jih je mogoče demontirati in shraniti v posebne zbiralnike, zdaj že celo za nekaj dni preprečijo strjevanje lepila.

Poseben namig: Za aluminijaste robne trakove podjetje OSTERMANN vedno priporoča uporabo PUR lepila.

3. Kaj pomenijo obremenitvene skupine D1 do D4?

Standard DIN EN 204 se uporablja za razvrščanje termoplastičnih lepil za les za nenosilne namene. Razvrstitev izvaja nemški inštitut Deutsches Institut für Normung e. V. Lepila za les so glede na vodoodpornost razvrščena v obremenitvene skupine D1 do D4. Lepila D1 so primerna samo za povezave v suhih notranjih prostorih. Spoji D4 lahko prenesejo tudi odtekanje ali kondenzacijo vode v zaprtih prostorih, ob ustrezni zaščiti površine pa celo vremenske vplive v zunanjih prostorih. Večina lepil dosega obremenitveno skupino D2 ali D3 glede na standard DIN EN 204. V povezavi s trdilci nekatera lepila D3 dosegajo tudi obremenitveno skupino D4.

4. Montažno lepilo, lepilo za mize, lepilo za trdi les, lepilo za furnir in lepilo za lak – v čem je razlika?

V mizarski obrti obstaja veliko primerov uporabe, za katere je potrebno lepilo. Glede na uporabo ali poimenovanje proizvajalca govorimo o montažnem lepilu, lepilu za mize, lepilu za trdi les itd. Lepilo za mize je vsestransko oz. univerzalno lepilo za notranjo gradnjo. Tradicionalno je prisotno na delovni mizi in je tako vedno pri roki. Montažno lepilo lahko uporabimo tudi univerzalno. Zaradi relativno kratkega odprtega časa se hitro strdi in se uporablja tudi za hitro površinsko lepljenje. Lepilo za trdi les je še posebej primerno za zelo obremenjene povezave, npr. za lepljenje sedežnega pohištva in ogrodij. Lepilo za furnir je optimizirano za furniranje in tesnjenje v vročih stiskalnicah, lepilo za lak pa za lepljenje lesa ali lesenih materialov z zahtevnimi površinami, kot je lak.

Poseben namig: Lepilo za lak je idealno tudi za lepljenje dekorativnih letev na lakirane in plastične površine. Brušenje običajno ni potrebno.